Kako uredim zbiranje in recikliranje starih madračev?

Kaj konkretno morate storiti

Kaj se pričakuje od vas

Okvirna direktiva o odpadkih (Direktiva 2008/98/ES) postavlja temelje za ravnanje z zavrženimi madraci, vendar to počne na ravni načel in obveznosti za države članice. Direktiva sama ne omenja nobene posebne norme za madrače, ne omenja odstotka zbiranja za madrače in ne določa konkretnega zneska. Kaj se v praksi zahteva od podjetja, izhaja iz tega, kako je Nizozemska (in druge države članice) to direktivo prenesla v nacionalne predpise in odgovornost proizvajalca. Spodaj so navedene vrste, ki jih je mogoče razbrati iz same direktive.

Uporaba hierarhije odpadkov

Član 4 okvirne direktive o odpadkih (Direktiva 2008/98/ES) določa vrstni red prednosti: preprečevanje, priprava za ponovno uporabo, recikliranje, druga uporabna raba in šele kot zadnja možnost odstranjevanje. Za proizvajalca ali uvoznika madrače to pomeni, da vraćenih madrač ali zbrani primerk ne sme preprosto iti v sežig ali na deponijo, če obstaja bolj realna možnost recikliranja ali ponovne uporabe. Za podjetje večje velikosti to praktično pomeni, da je treba izbiro procesorja podpirati: zakaj ta pot in ne boljša. To je tudi ena od točk, ki postane relevantna, ko nadzorni organ sprašuje o odpadnih tokovih podjetja, glejte kaj nadzorni organ vprašuje pri nadzoru madrač?.

Zagotavljanje, da se odpadki upravljajo brez nevarnosti za zdravje ljudi in okolje

Član 13 direktive obvezuje države članice, da sprejmejo ukrepe, da upravljanje odpadkov ne predstavlja nevarnosti za zdravje ljudi in nima škodljivih posledic za okolje. Za podjetje, ki zbira madrače ali jih pušča zbirati, se to prevede v izbiro procesorja, ki dokazano deluje na odgovoren način: brez divjih odlagališč, brez nenadzorovane sežiga, sledljivo pot odprave. Pogodba z zbirateljem odpadkov, ki tega ne ureja, je šibka točka.

Registracija in vodenje evidenc odpadnih tokov

Direktiva (med drugim člen 35) zahteva od obratov in podjetij, ki obdelujejo odpadke, da vodijo kronološko registracijo količine, vrste in izvora odpadkov. Za podjetje za madrače, ki samo zbira – na primer pri dostavi na domu s povratom starega madrača – to pomeni, da enostavna registracija, koliko madračev je bilo pobrano, kam so šli in pri katerem procesorju so bili dostavljeni, ni nepotrebno razkošje, temveč del urejenega poslovanja podjetja.

Razširjena odgovornost proizvajalca kot okvir

Član 8 direktive daje državam članicam možnost, da vzpostavijo uredbe za razširjeno odgovornost proizvajalca, pri kateri postanejo proizvajalci proizvoda soodgovorni za upravljanje odpadkov, ki nastanejo iz tega proizvoda. Za madrače obstaja v nekaterih državah že takšna uredba, v drugih (še) ne, ali je v razvoju. Ta člen sam nič neposredno ne obvezuje posameznega podjetja; šteje nacionalna izvedba. Za proizvajalca ali uvoznika je zato treba spremljati, kaj se določi na nacionalni ravni, namesto da se predpostavlja, da evropska direktiva sama že določa konkretno obveznost zbiranja z odstotki.

Kje gre narobe v praksi

Več situacij se redno pojavlja pri podjetjih, ki želijo urediti zbiranje starih madrač:

Ni razlikovanja med zbiranjem in obdelavo. Trgovina uredi, da se stari madrač vzame ob dostavi novega, vendar nima vpogled v to, kaj se z njim dogodi po prevzemu. Brez pisnega dogovora s prevoznikom ali procesorjem se ne da dokazati, da je bila spoštovana hierarhija odpadkov.

Procesor ni nadzorovan. Podjetje izbere najcenejšega zbiratelja odpadkov, ne da bi vprašalo o končni destinaciji madračev. Če se tam kaj naredi narobe, se to obrne na verigo, tudi na člen, ki je madrač prvotno zbral.

Povratni madrači po poskusnem spanju obravnavani kot redni odpadki. Madrac, ki se vrne po preizkusnem obdobju, ni vedno sledjen kot ločen tok, medtem ko vprašanje, ali je tak madrac še ponovno prodljiv, ponovno uporaben ali le še reciklabilen, vpliva na to, kateri korak v hierarhiji je uporaben. Glejte tudi kaj naredim z madraci, ki se vrnejo po preizkušanju spanja?.

Neprodana zaloga se prehitro označena kot odpadek. Zaloga, ki ni bila prodana, se včasih brez nadaljnjega premisleka odvede kot odpadek, medtem ko je mogoče prvo pogledati nadomestno nameno. To se nanaša na vprašanje ali smem neprodano zalogo madracev še vedno uničiti?.

Brez registracije toka odpadkov. Podjetje, ki zbira madrace, vendar ne vzdržuje kronološkega pregleda količin in namenov, pri nadzoru ne more zagotoviti utemeljitve, kaj se je zgodilo z zbranimi madraci.

Kaj lahko zabeležite

Za podjetje, ki želi organizirati zbiranje in recikliranje starih madracev, je praktično, da naslednje pisno zabeležite:

• Pregled izbrane uporabe hierarhije odpadkov: kateri madraci gredo v ponovno uporabo, kateri v recikliranje, kateri (kot zadnja možnost) v drugo obdelavo, in zakaj.
• Pogodba ali seznam dogovorov z zbiralcem ali predelovalcem, v katerem so navedeni končni nameni madracev in način, kako se to preverja.
• Registracija zbranih količin, po obdobjih, s poreklom (trgovina, dostava v dom, povratek) in datumom odvoza.
• Navodilo za interno rabo za osebje o tem, kako se ravna s povraćenimi madraci in starimi madraci strank, tako da ne naredi vsakdo svoje pretehtane odločitve. Pri tem je mogoče povezati tudi to, kako se je osebje že pripravljeno na vprašanja glede digitalne listine o proizvodu, glejte kako obvestim osebje v trgovini o digitalnem produktnem pasu za madrače.
• Kratko pojasnilo za stranke kaj se zgodi s starim madracem, v primeru, da se to pojavi pri prodaji.

Ta zabeležka je pomembna ne samo za lastno poslovanje podjetja, temveč tudi za trenutek, ko nadzorni organ zahteva vpogled v tokove odpadkov podjetja. Tisti, ki že sedaj upora v tej administraciji, je bolje postavljen, jakoče bo stroža zakonodaja — kot je na primer mogoča proizvajalčeva odgovornost posebej za madrace — postala bolj konkretna. Glejte tudi kaj lahko že zdaj storim, medtem ko pravila še niso dokončna?