kaj se zgodi z mojimi proizvodnimi potnimi listi, če ponudnik gostovanja preneha s poslovanjem

Odgovornost je pri proizvajalcu, ne pri gostujočem podjetju

Obveznost, da so podatki o pasportu dostopni, tereti proizvajalca ali uvoznika, ki proizvod pripelje na tržišče, ne pa podjetja, ki zagotavlja gostovanje. Gostujuče podjetje, kot je matrapas.eu, to obveznost izvršuje po naročilu, vendar se končna odgovornost ne prenese nanj. Če gostujuče podjetje preneha s poslovanjem, to ne pomeni, da dolžnost, da pasport ostane dostopen, izgine — ta ostane pri strani, ki je proizvod postavila na tržišče. Kaj se res spremeni, je le to, kdo v tem trenutku skrbi za tehniko v ozadju.

Za koga se to nanaša in za katere situacije ne

Ta tema obravnava trajnost samih podatkov: ostanejo informacije, ki stojijo za QR-kodo, dostopne tudi, če se kaj spremeni pri ponudniku storitev, ki gosti podatke. To je drugačno vprašanje kot tisto, kaj se zgodi, če proizvajalsko ali uvozno podjetje samo preneha — to situacijo obravnava kaj se zgodi s produktnim pasportom, če podjetje za proizvodom preneha. Prav tako ne gre tukaj za vprašanje, kako dolgo mora biti pasport skupno dostopen; to je predmet poglavja rok hrambe produktnega pasporta. Ta stran se omejuje na vprašanje, kaj se praktično zgodi, če tehnični dobavitelj pasporta — gostujuče podjetje — izpade, medtem ko ostaja podjetje za proizvodom še vedno v obratovanju.

Kaj je že določeno in kaj ne

Kdaj se obveznost digitalnega produktnega pasporta za matrače natančno začne veljati, še ni določeno: uredba ESPR sama velja, vendar se delegirana uredba, ki to za matrače konkretizira, v delovnem načrtu 2025-2030 pričakuje, rok pa bo naveden tukaj, takoj ko bo ta uredba objavljena. Kaj je že določeno, je načelo iz same ESPR-uredbe: člen 10 postavlja zahteve glede dostopnosti in trajnosti digitalnega produktnega pasporta, člen 13 pa ureja, da se pasporti vpišejo v osrednji evropski register. Ta register obstaja neodvisno od strani, ki gosti osnovne podatke — to je sistem napotkov, ne skladišče vse vsebine. Kaj register natančno vodi in kaj mora vsebovati, je opisano v poglavju evropski register produktnih pasportov.

Kako se to izvaja v praksi

. Za proizvajalca ali uvoznika, ki dela z gostujočim podjetjem, je prvi korak ugotoviti, kaj je pogodbensko dogovorjeno za primer, da gostujuče podjetje preneha: ali je prenos podatkov določen in komu se podatki v tem primeru prenesejo. Nato je pomembno vedeti, v kakšni obliki se podatki prenašajo — nabor podatkov, ki je berljiv le znotraj sistema enega dobavitelja, je manj vreden kot nabor, ki se ga da prenesti drugemu subjektu. To je povezano z vprašanjem, ali je pasport povezan z zunanjim sistemom: tisti, ki svoje podatke o proizvodih že upravlja v ERP- ali zalohah sistema, kot je opisano v poglavju povezovanje produktnega pasporta s svojim sistemom, ima svoj vir podatkov, ki ne izgine, če gostujuče podjetje preneha — povezava zagotavlja, da se osnovne informacije hranijo drugje, tudi če prikaz poteka prek drugega podjetja.

Nato je relevantno, kaj se zgodi s QR-kodo in povezavo, ki je za njo. Če gostujuče podjetje preneha in se podatki preselijo na novo lokacijo, mora obstoječa QR-koda na proizvodu še naprej kazati na veljavne informacije — ne na mrtvo povezavo. Praktično to pomeni, da se osnovna URL običajno ohrani (na primer prek preusmeritve na novi sistem), tako da ni treba ponovno nalepiti kode na vsak proizvod. Tisti, ki se sprašuje, kako ta povezava med fizično kodo in digitalnimi podatki natančno deluje, najde ozadje v poglavju kako pride QR-koda na matrac. Pri prehodu med gostiteljem je zato še posebej pomembno zagotoviti, da ostaneta identifikacijska koda proizvoda in pripadajoča podatkovna povezava nespremenjena, tudi če se spremeni temeljna infrastruktura.

Končno je praktično, da vnaprej vprašate, kako gostitelj ravna s prenehanjem lastnega poslovanja: ali obstaja postopek, ki se aktivira, ali je proizvajalec vnaprej obveščen, in ali obstaja obdobje, v katerem je mogoče podatke še pridobiti, preden se sistem opusti. Takšne dogovore v praksi določajo, koliko tveganja je povezano s propadom enega specifičnega dobavitelja.

Osnova za to: 10. člen in 13. člen ESPR

10. člen ESPR (Uredba (EU) 2024/1781) postavlja zahteve za digitalno produktno izjavo, vključno z dostopnostjo podatkov v obdobju, ko morajo biti na voljo — zahteva, ki se nanaša na samo izjavo, ne na enega samega specifičnega tehnološkega ponudnika. 13. člen iste uredbe ureja register digitalnih produktnih izjav, v katerega se izjave vnesejo, da so najdljive in kontrolabilne, neodvisno od tega, katera stran zagotavlja temeljno gostovanje. Skupaj ta člena postavljata odgovornost za nenehno dostopnost podatkov na tistega, ki izjavo ustvari, in ne na naključno povezavo v tehnični izvedbi te izjave.

Kdor trenutno izbira ali razmišlja o gostitelju, lahko to uporabi kot kontrolni seznam: vprašajte o možnostih izvoza podatkov, kaj se zgodi s QR-povezavo ob morebitnem prehodu, in kaj je postopek za prenehanje poslovanja samega gostitelja — in te dogovore zapišite, preden prva produktna izjava zapusti obrat.